Zdravstveni nasveti

Zato, ker je zvišana raven holesterola pomemben vzrok srčno-žilnih bolezni.

Težave nastanejo, ko je raven holesterola v krvi previsoka – kar imenujejo hiperholesterolemija – in se začne kopičiti v žilni steni. Ta proces imenujemo ateroskleroza.

Obloge iz maščobno spremenjenih celic, prostih maščob in veziva nastanejo predvsem v stenah srednje velikih in velikih žil. Stena take žile ni več gladka, notranji premer žile se postopoma zoži. Zaradi tega se zmanjša pretok krvi do organa ali tkiva, ki ga prehranjuje prizadeta žila. Aterosklerotične obloge v žilni steni so sprva mehke in lahko počijo. Na razpoko se začnejo prilepljati trombociti in nastane krvni strdek (tromb). Ta lahko zaradi ateroskleroze že tako zoženo žilo popolnoma zamaši.

Posledice so zelo nevarne:

  • Angina pektoris: Bolečina za prsnico ali angina pektoris nastane, kadar so žile v srcu tako zožene, da postane prekrvitev srčne mišice nezadostna. Posledica so bolečine, ki se pojavijo sprva ob telesnih obremenitvah, pozneje pa tudi v mirovanju.

  • Srčni infarkt: Če se žila v srcu zamaši, neprekrvljeni del srčne mišice odmre. To je srčni infarkt, ki se lahko konča s smrtjo bolnika, vsekakor pa s trajnimi posledicami za človekovo zdravje.

  • Možganska kap: Tudi žile v možganih se lahko zožijo zaradi ateroskleroze. Zamašitev žile v možganih povzroči možgansko kap, katere posledica je lahko trajna invalidnost ali celo smrt.

  • Periferna arterijska bolezen nog: Pri tej bolezni so arterije spodnjih okončin slabše prehodne ali se celo povsem zaprejo, kar povzroči značilne simptome.

  • Gangrena: Posledica ateroskleroze je lahko tudi zamašitev žil, ki prehranjujejo roko, nogo, črevo in podobno. Zaradi zamašene žile lahko odmre tkivo, kar imenujemo gangrena.

Koronarne arterije lahko zožene krvne žile do neke mere nadomestijo. Prav zaradi tega se lahko zgodi, da koronarna srčna bolezen ostane dolgo časa neopažena. Kadar so koronarne žile zožene za več kot 50 odstotkov, je zožitev pomembna. Šele ko je prekrvitev močno omejena se, predvsem pri telesnih ali duševnih  naporih, pokažejo tipični znaki. Težave opisujemo z izrazom “angina pektoris" (latinski izraz za “stiskanje v prsih").

Najznačilnejša znaka angine pektoris sta predvsem občutek stiskanja v prsih in bolečine v prsih, ki lahko izžarevajo v levo roko ali v vrat. Težko dihanje pri telesnih naporih je nadaljnji znak motenj prekrvitve koronarnih žil. Prav tako se lahko zgodi, da se znaki pojavijo v drugih delih telesa in se kažejo navzven kot bolečine ali odrevenelost, npr. v vratu, ramenih ali sklepih. Možno je tudi, da se angina pektoris pojavi celo brez opisanih težav. V tem primeru govorimo o motnji prekrvavitve brez simptomov, ki je še posebej nevarna, saj jo večinoma prepoznamo šele zelo pozno.

Po razpoku aterosklerotične lehe nastane strdek in v kratkem času popolnoma zapre pretok skozi koronarno arterijo. Del srčne mišice, ki ga oskrbuje ta žila, ni več prekrvljen in ne dobiva več kisika in hranil. Mišične celice srca po kratkem času pričnejo odmirati. Tako nastane srčni infarkt, najpomembnejša in najhujša posledica koronarne srčne bolezni.

Koronarna srčna bolezen ne vodi vedno do srčnega infarkta, je pa seveda pri nezdravljeni koronarni srčni bolezni tveganje za srčni infarkt večje. Če koronarno srčno bolezen pravilno zdravimo in če se trudimo živeti čim bolj zdravo, lahko tveganje za srčni infarkt precej zmanjšamo.

Pri koronarni srčni bolezni je motena oskrba srčne mišice s krvjo. V večini primerov je razlog ateroskleroza koronarnih srčnih žil, redko pa je zmanjšana prekrvitev srčne mišice posledica nenadnega krča koronarnih arterij. Srčna mišica mora biti stalno oskrbljena s primerno količino kisika in ne more, kot na primer mišice na nogah, določen čas shajati z manjšo količino kisika, zato ji pri zmanjšani oskrbi s kisikom grozi neke vrste zadušitev. To stanje strokovnjaki označujejo z izrazom ishemija.

Ena najpogostejših oblik napredovale ateroskleroze oz. poapnenja žil je periferna arterijska bolezen (PAB). Ta bolezen je pogostejša na spodnjih kot na zgornjih okončinah.

Pojavne oblike ateroskleroze so poleg periferne arterijske bolezni še koronarna bolezen, možganskožilna bolezen, bolezen aorte in ledvičnih arterij.

Po 55. letu starosti ima blago obliko periferne arterijske bolezni kar ena petina prebivalcev v razvitih državah. To pomeni, da se pojavljajo spremembe na žili, ni pa še znakov bolezni.

V starosti od 50 do 60 let moški pogosteje zbolijo, pozneje razlik med spoloma ni. Razlike v pojavnosti periferne arterijske bolezni obstajajo tudi med narodi oz. so odvisne od vrste prehrane (pri ljudeh, ki se prehranjujejo pretežno z morsko hrano, je redkejša). Pomembno vlogo pri pojavu bolezni ima tudi genetika, saj se pogosteje pojavlja pri sorodnikih bolnikov.

Sladkorna bolezen zveča tveganje za nastanek periferne arterijske bolezni in pospeši njen razvoj za dva- do trikrat.

Pri bolnikih, ki se zdravijo z dializo, je pojavnost vsaj desetkrat večja kot pri ostali populaciji.

Bolnike, ki imajo zapore arterij na spodnjih okončinah, najbolj ogrožata srčni infarkt in možganska kap. Smrt zaradi srčno-žilnih bolezni je pri bolnikih s periferno arterijsko boleznijo dva- do trikrat pogostejša kot pri ljudeh brez te bolezni.

Periferna arterijska bolezen povzroči, da so arterije spodnjih okončin slabše prehodne ali se celo povsem zaprejo. Pri zoženi svetlini žile je prekrvitev okončine slabša, kar povzroči značilne simptome.
  • Če imamo bolnika z bolečino v prsnici, ki traja dlje kot 20 minut, TAKOJ   pokličemo službo nujne medicinske pomoči na št. 112. Bolnik s sumom na srčni infarkt ne sme NIKOLI sam voziti avtomobila.
  • Do prihoda reševalcev poskrbimo za bolnika (udobno ga namestimo, razrahljamo ovratnik…), pripravimo zdravstveno kartico in morebitno dodatno zdravstveno dokumentacijo ter seznam zdravil, ki jih bolnik jemlje.
  • Bolnik naj vzame 500 mg acetilsalicilne kisline (Aspirin)
  • Če gre za bolnika z že ugotovljeno angino pektoris, lahko bolnik prejme do 3 zaporedne vpihe nitroglicerina v razmakih 5-10 min.
  • Če bolnik nenadno izgubi zavest in ne tipamo srčnega utripa, ga  začnemo oživljati (masaža srca in umetno dihanje; če imamo na voljo avtomatski defibrilator, ga uporabimo). Srčno oživljanje izvajamo, dokler ne pride urgentna medicinska ekipa.
  • Po prihodu bodo reševalci bolniku izmerili krvni tlak in srčni utrip ter s preiskavami potrdili srčni infarkt. Bolnika bodo nato urgentno prepeljali v bolnišnico.
  • V bolnišnici bodo bolniku s srčno katetrizacijo preiskali koronarne arterije. V primeru zapore ali hude zožitve mu bodo s posebnim posegom razširili zoženo žilo (perkutana koronarna revaskularizacija z balonskim širjenjem) in mu vstavili žilno opornico (angl. stent). Na ta način bodo bolniku povrnili prekrvitev srčne mišice in ohranili vsaj del ogroženega področja srca.
Čim prej pričnemo srčni infarkt zdraviti, tem večje so možnosti preživetja in tem manjše so njegove posledice. Hitreje ko bo bolnik prispel v bolnišnico, večja je verjetnost, da mu bodo zdravniki s hitrim zdravljenjem ohranili del srca, ki ga je prizadel infarkt.

Elektrokardiogram (EKG) je grafični prikaz poteka srčne aktivnosti. Izvid EKG-ja je sestavljen iz vrste značilnih, zaporednih krivulj, ki se ponovijo ob vsaki fazi črpanja srca. Na ta način je mogoče do določene mere od zunaj opazovati delovanje srca.

Zdravnik lahko na osnovi EKG-ja ugotovi:

  • ali srce bije enakomerno
  • ali je moteno prevajanje impulzov v srcu
  • prisotnost prirojenih srčnih napak
  • bolezni zaklopk

Z EKG-jem, ki je posnet v obdobju bolnikovega mirovanja, dobimo posnetek delovanja srca v nekaj sekundah (“trenutni posnetek"), pri 24-urnem EKG (t. i. Holterjeva monitorizacija) pa spremljamo delovanje srca v obdobju 24 ur. Kadar EKG snemamo pri bolniku, ki je obremenjen (npr. vozi sobno kolo), lahko s tem prepoznamo motnje, ki se pojavijo samo ob naporih.

Med najpomembnejše bolezni srca in žilja sodijo zvišan krvni tlak (arterijska hipertenzija), koronarna bolezen srca, bolezni možganskega žilja, periferna arterijska bolezen, kronična ledvična bolezen in druge redkejše bolezni (npr. abdominalne in torakalne anevrizme aorte). Najpogosteje nastanejo zaradi ateroskleroze, pri kateri se nalagajo  maščobne celice v steni krvnih žil ob povišanih vrednostih škodljivih maščobnih delcev v krvi.

Dejavniki tveganja za nastanek bolezni srca in žilja so zvišan krvni tlak, zvišan holesterol, zvišan krvni sladkor, čezmerna telesna teža, kajenje, telesna neaktivnost, stres, spol in starost.

Srčno–žilne bolezni so v razvitem delu sveta in tudi Sloveniji že desetletja najpogostejši vzrok obolevnosti in umrljivosti odraslih. Največ smrti in dolgotrajne prizadetosti povzročata srčni infarkt in možganska kap, ki sta nenadna zapleta koronarne bolezni srca oziroma bolezni možganskega žilja.

Z zdravim načinom življenja lahko nastanek in napredovanje omenjenih srčno-žilnih bolezni in njihovih zapletov odložimo, zmanjšamo njihovo težo in znatno podaljšujemo življenje.

Vprašanje: Kaj pravijo nove smernice za zdravljenje arterijske hipertenzije?

Odgovor: Konec novembra 2018 so bile sprejete nove slovenske smernice zdravljenja arterijske hipertenzije. Te spodbujajo fiksne kombinacije zdravil in doseganje nižjih ciljnih vrednosti krvnega tlaka, saj se tako zmanjšuje pojavnost srčno-žilnih dogodkov, kot so pokazale številne do zdaj opravljene raziskave.

Smernice, ki so nastale po objavi ameriške različice, nadomeščajo dosedanje iz leta 2013. Od ameriških se razlikujejo predvsem po definiciji hipertenzije, ki jo ameriške postavljajo nižje. Raziskave pri širši populaciji kažejo, da se nevarnost za razvoj arterijske hipertenzije kaže že pri vrednosti 115/75 mmHg. Dokazale pa so tudi, da doseganje nižje ciljne vrednosti sistoličnega tlaka 130 mmHg namesto dosedanje vrednosti 140 mmHg bistveno zmanjša pojavnost srčno-žilnih dogodkov.

Definicija hipertenzije:  Vztrajno povišana vrednost krvnega tlaka na več kot 140/90 mmHg, kar je enako kot 130/80 mmHg med 24-urnim ambulantnim monitoringom in 135/85 mmHg s samomeritvami.

Spremljanje in diagnosticiranje hipertenzije:  Ob sumu hipertenzije je treba uvesti samomerjenje ali celodnevno avtomatsko merjenje.

Kdaj uvesti terapijo z zdravili: Hipertoniki, starejši od 80 let, s tlakom 140–159/90–99 mmHg naj jemljejo zdravila, če k znižanju tlaka ni pripomogla sprememba življenjskega sloga. Zdravljenje starejših od 80 let: Bolniki, ki so starejši od 80 let in še niso bili zdravljeni zaradi povišanega tlaka, naj terapijo dobijo pri vrednostih nad 160 mmHg, upoštevajoč vse posebnosti posameznika, terapija pa naj se jim zaradi starosti nad 80 let ne odreče.

Do katerih vrednosti znižati krvni tlak: Ciljne vrednosti sistoličnega tlaka so 130 mmHg, naj pa bi vsi hipertoniki dosegali vsaj vrednosti pod 140 mmHg. Vrednosti tlaka pod 130 mmHg naj bi dosegali tudi bolniki do 65. leta starosti. Podobne ciljne vrednosti so priporočljive tudi pri diabetikih, pri čemer pa naj sistolični tlak ne bi bil nižji od 120, diastolični naj bo pod 80 mmHg.

Zdravljenje hipertenzije – nujna je sprememba življenjskega sloga: Zdravljenje hipertenzije naj ob zdravilih vključuje tudi zdrav življenjski slog. Slednji je pomemben pri odlaganju začetka zdravljenja z zdravili. Pomembni so omejitev vnosa soli v telo (manj kot 2300 mg dnevno pomeni toliko kot eno zdravilo), zmerno uživanje alkohola, zdravo prehranjevanje, redna telesna vadba, nadzor telesne teže, najmanj šest ur spanja dnevno in opustitev kajenja.

Dve učinkovini namesto samo ene: Monoterapija se izkazuje za premalo učinkovito pri večini hipertonikov, še posebej zdaj, ko so ciljne vrednosti krvnega tlaka znižane. Izjema so bolniki, pri katerih je povišan krvni tlak v bližini ciljne vrednosti, in pri starejših bolnikih, kjer želimo doseči blago znižanje vred­nosti krvnega tlaka.

Več učinkovin v eni tableti: Spodbuja se uporaba fiksnih kombinacij zdravil v kombinirani tableti, s čimer se dosega boljša adherenca, posledično je boljše doseganje ciljnih vrednosti.

Enostavnejše zdravljenje: V eni tableti sta zaviralec ACE ali ARB z CCB ali diuretikom, kar je primerno za večino bolnikov, za tiste, ki potrebujejo tri učinkovine, pa je primerna kombinacija zaviralca ACE ali ARB s CCB in dolgodelujočim diuretikom. Betablokatorji se umikajo v drugo vrsto in pridejo v poštev samo pri bolnikih z visoko srčno frekvenco in mlajših ženskah, predvsem pa pri bolnikih s srčno-žilnimi zapleti.

Upravljanje tveganj pri hipertonikih: Hipertonike v večini primerov spremljajo tveganja za srčno-žilne zaplete. Raziskava SCORE je pokazala, da je pri bolnikih s srčno-žilnimi obolenji ali velikim tveganjem zanje pomembna terapija s statinom.

Izzivi zdravljenja povišanega krvnega tlaka se pojavljajo predvsem pri bolnikih s pridruženimi boleznimi, kot je diabetes ali hiperlipidemija.

Vir: Povzeto po dr. Jana Brguljan Hitij, pharmonia.si

Vprašanje: Pogosto se sprašujemo, kako lahko sami učinkovito poskrbimo za kar najboljšo ‘kondicijo’ srca in ožilja. Kaj krepi delovanje našega srca in kako lahko sami poskrbimo, da bodo 'treningi' uspešni? 

Odgovor: Za vse tiste, ki si želite več zdravja, je »kondicija« srca in ožilja je zelo pomembna. Zdravniki svetujemo prilagojeno izbiro življenjskega sloga, s katerim boste brez posebnega odrekanja živeli zdravo in prijetno. Že Hipokrat je ugotovil, da je gibanje za telo zdravo in da pomanjkanje gibanja telesu škodi. Torej gibanje je naša biološka potreba. Da bi krepili naše srce, moramo srce obremeniti. Obremenjenost srca je odvisna od našega krvnega tlaka in srčne frekvence. Glede na to, da krvni tlak med obremenitvijo težko merimo, svetujemo, da obremenjenost prilagajamo glede na meritve srčne frekvence med vadbo. Varno srčno frekvenco za vadbo si lahko izračunamo tudi sami in sicer tako, da številu 220 odštejemo leta starosti in od tega izračunamo 85%. Primer izračuna za starost 30 let: 220-30=190; 190x85%=161 utripov/minuto. Med telesno vadbo vedno prisluhnite svojemu telesu. Če se pojavijo težave kot so vrtoglavica, omotica in podobno, si vzemite počitek in se posvetujte z zdravnikom. Za uspeh naših treningov naj velja zmernost in postopno povečevanje obremenitev, poleg tega pa vsekakor tudi vztrajnost.

Vprašanje: Imam umetno srčno zaklopko, živim normalno, brez stresa in sem stara 56 let. Že vso življenje se rekreativno ukvarjam s športom. Zanima me, ali lahko hodim v turško in finsko savno?

Odgovor: V kolikor je delovanje umetne srčne zaklopke normalno (kar potrdimo z ultrazvočno preiskavo srca), lahko obiskujete savno. Vodilo za dolžino obiska v savni naj bo vaše počutje. Pri srčnih bolnikih se svetuje previdnost pri ohlajanju, še posebej po uporabi finske savne. Namesto drastičnega ohlajanja v mrzlih bazenih, se raje ohladite postopoma.

Včasih lahko zdravnik že iz opisa težav in popisa bolezni prepozna koronarno srčno bolezen, pri večini bolnikov pa je potreben natančnejši pregled. Zdravnik najprej izmeri krvni tlak in utrip ter posluša srce in pljuča zaradi morebitnih sumljivih šumov.

Nato se lahko opravi elektrokardiogram (EKG), saj koronarno srčno bolezen v nekaterih primerih prepoznamo po značilnih odstopanjih oblike krivulje EKG-ja. Ta odstopanja so potrditev, da je bolnik že doživel srčne dogodke. Standardna preiskava, s katero zdravnik potrdi koronarno srčno bolezen, je snemanje EKG-ja  med obremenitvijo (npr. med vožnjo sobnega kolesa ali hojo na tekočem traku). V tem primeru bo lahko opazil spremembe EKG-ja, ki se pojavijo le takrat, ko mora srce bolj delati in mu koronarne srčne žile ne morejo več zagotavljati zadostne oskrbe. Če na osnovi že opravljenih preiskav še vedno ni jasno, ali gre za koronarno srčno bolezen ali ne, si lahko pomaga še s 24-urnim snemanjem EKG-ja.

Preiskava srca z ultrazvokom se imenuje ehokardiografija. Izvede se pri tistih bolnikih, pri katerih sumimo še na druge bolezni srca, npr. bolezni zaklopk, srčni infarkt v preteklosti. Z ultrazvokom lahko opazujemo tudi motnje krčljivosti srca.

Natančnejše informacije o mestu in obsegu koronarnega zoženja dobimo s srčno  katetrizacijo. Pri tej preiskavi se v koronarne srčne žile uvede zelo tanka cevka (kateter), po kateri se v koronarne arterije vbrizga rentgensko kontrastno sredstvo. Zatem se opravi rentgenski posnetek koronarnih žil, na katerem so vidna zoženja žil.

Za prikaz prekrvljenosti srčne mišice se uporablja scintigrafija miokarda, pri kateri z uporabo radioaktivno označenih snovi opazujemo prekrvitev srčne mišice.

V posebnih primerih se zdravnik odloči za neinvazivno slikanje koronarnih arterij z računalniško tomografijo (globinsko slikanje telesa ali organov v plasteh). S to preiskavo ugotavljajo prizadetost koronarnih arterij pri bolnikih z neznačilnimi znaki angine pektoris. Magnetna resonanca je novejša preiskava, ki se uporablja za oceno krčenja srčne mišice in prikaz motenj prekrvitve.

Kako zdravimo koronarno srčno bolezen?

Zdravljenje koronarne bolezni obsega spremembo življenjskega sloga,  zdravljenje z zdravili ter posege, s katerimi razširimo žile (perkutana koronarna intervencija – PCI) ali naredimo obvod (angl. by-pass).

Pri aterosklerozi, ki jo pogosto imenujejo tudi poapnenje žil, se v stenah arterij nalagajo t. i. obloge ali lehe. Sestavljene so v glavnem iz maščob, npr. holesterola, celic in vezivnega tkiva. Pozneje se v obloge naloži še kalcij. Zaradi teh oblog se krvne žile vedno bolj ožijo in postajajo vedno trše. Kri ne more več neovirano teči in pretok krvi se upočasni.

Aterosklerozo pospešujejo številni dejavniki. Enim se žal ni mogoče izogniti, npr. dedni nagnjenosti ali sladkorni bolezni, na druge pa vseeno lahko vplivate. Poleg kajenja, visokega krvnega tlaka in previsoke telesne teže imajo pomembno vlogo pri nastanku oblog v žilnih stenah predvsem visoke ravni holesterola.

Razlikujemo med “dobrim" holesterolom (holesterol HDL), ki iz različnih tkiv in žilne stene odstranjuje holesterol in ga prenaša nazaj v jetra, in “slabim" holesterolom (holesterol LDL), ki se lahko začne kopičiti v žilni steni. Zato so v krvi zaželene visoke ravni holesterola HDL in čim nižje ravni holesterola LDL.

Možganska kap je nenaden dogodek v osrednjem živčevju, pri katerem je zaradi nezadostne oskrbe možganov s krvjo njihovo delovanje moteno za več kot 24 ur.

Možganske celice za svoje delovanje potrebujejo nenehno oskrbo s kisikom, ki jim ga dovaja kri. Če je krvni obtok v možganih moten zaradi zamašitve, to povzroči smrt celic v tistem delu možganov, ki ga zamašena žila ne more več oskrbeti s kisikom. To vodi v nastanek značilnih simptomov in znakov, ki lahko trajajo nekaj tednov, mesecev ali so celo trajni.

Manjša možganska kap:
Če simptomi minejo v nekaj dneh ali tednih, pravimo, da so bolniki preboleli manjšo možgansko kap.

Znotrajmožganska krvavitev:
Pri okrog 20 % bolnikov je vzrok možganske kapi krvavitev v določenem delu možganov.

Ishemična možganska kap:
O njej govorimo, ko prekinitev krvnega obtoka v delu možganov traja tako dolgo, da povzroči trajno možgansko okvaro.

Pri srčnem popuščanju srce ne more več črpati dovolj velike količine krvi skozi telo za presnovne potrebe. Zaradi tega so organi slabo preskrbljeni s kisikom in hranilnimi snovmi. Neustrezna prekrvitev organov sproži v telesu vrsto reakcij, ki so sprva koristne, če pa trajajo dlje časa, so škodljive in odgovorne za slabše delovanje srca.

Srce vzdržuje normalen pretok krvi s pospešenim utripanjem, s povečanjem iztisa in povečanjem srčne mišice. Za telo je to dobro, za srce pa je to škodljivo. Mehanizmi, s katerimi srce vzdržuje normalen pretok krvi, sčasoma ne zadostujejo več in še oslabijo delovanje srca.

Pomembni vzroki za srčno popuščanje so koronarna srčna bolezen, visok krvni  tlak, redkeje pa napaka na srčnih zaklopkah ter kardiomiopatije (to so bolezni srčne mišice). Med dejavnike tveganja spadajo še kajenje, debelost, telesna neaktivnost, čezmerno pitje alkohola in visoke vrednosti holesterola v krvi.

Različne bolezni srca, kot so arterijska hipertenzija, prirojene srčne napake, vnetje srčne mišice, popuščanje srca, napake na srčnih zaklopkah, koronarna srčna bolezen, povečano srce (hipertrofija) in druge bolezni srca (kardiomiopatija), lahko povzročijo motnje srčnega ritma. Motnje ritma se pogosto pojavijo tudi po srčnem infarktu. Vendar lahko tudi druge bolezni ali stanja, npr. preveliko delovanje žleze ščitnice, različna vročinska stanja, skrita žarišča okužb, hormonske motnje ali motnje ravnovesja mineralnih snovi (npr. pomanjkanje kalija ali magnezija), zmedejo normalni srčni utrip.

Nepravilnosti v bitju srca so lahko tudi posledica nekaterih zdravil, alkohola ali hude duševne obremenitve. Pogosto jasnega vzroka za motnje srčnega ritma niti ni mogoče prepoznati. Posebno tveganje predstavlja način življenja v sodobni družbi, saj prevelika teža, nepravilna prehrana, kajenje, alkohol, čezmerno uživanje kave, stres in nezadostno gibanje lahko pripomorejo k nastanku motenj srčnega ritma.

Zdravo srce udari približno od 60- do 100-krat na minuto. Če je bitje srca neenakomerno oz. močno pospešeno ali upočasnjeno, govorimo o motnjah  srčnega ritma ali aritmiji.

Veliko ljudi ima lahko blage in kratkotrajne motnje, pri katerih se srce nato hitro vrne v svoj normalni ritem (sinusni ritem).

O bolezenskih motnjah srčnega ritma govorimo šele takrat, ko so pojavljajo  pogosteje, trajajo dlje časa ali so zelo izrazite. V takem primeru namreč lahko sprožijo motnje v krvnem obtoku in ogrozijo oskrbo telesa s krvjo.

Vprašanje: Kaj pomeni izraz opolnomočen bolnik?

Odgovor: Beseda bolnik oziroma pacient pomeni, da boli in da je potrpežljiv, beseda izraža pasivnost, nemoč in odvisnost od drugih. Bolnike je treba opremiti s podatki in znanjem, tako da jim bolezen ne bo prinašala ogromnega bremena. Opolnomočenje bolnikov pomeni, da se bolniki izobrazijo, razumejo svojo bolezen, zase napravijo največ, kar je njihovi moči. Torej s tem se spremeni odnos do bolnika in vloge, ki jih sprejemajo zdravniki, medicinske sestre in bolniki. Tako je opolnomočen bolnik tisti, ki vsak dan znova izbere optimalne odločitve, ki so potrebne pri zdravljenju svoje bolezni. Tega bolnik ne more doseči sam,  pri tem mu morajo pomagati zdravstveni sistem in druge organizacije. 

Vprašanje: Kakšni so znaki srčne kapi?

Odgovor: Srčna kap oz kot jo strokovno imenujemo akutni koronarni sindrom, ima lahko več obrazov. Najbolj tipično za razvijajočo se srčno kap je močna, tiščoča bolečina za prsnico. Takšna bolečina se lahko širi tudi v vrat, v spodnjo čeljust, levo roko, zgornji del trebuha ali v hrbet. Bolečina se lahko pojavi povsem nenadoma, tako ob naporu, kot v mirovanju. Ob takšni bolečini je bolnik prizadet, lahko se poti, občuti slabost, težko diha, je nemiren in prestrašen. V kolikor se pri tem pojavijo nevarne motnje srčnega ritma, bolnik izgubi zavest in edini poseg, ki lahko ponovno vzpostavi normalen srčni utrip je električna defibrilacija ali elektrošok. Ob sumu na srčno kap moramo takoj poiskati zdravniško pomoč, pri nezavestnemu pa pričeti izvajati temeljne postopke oživljanja. Ni nujno, da so znaki srčne kapi vedno tako dramatični. Namreč srčna kap se lahko pojavi tudi v blagi obliki ali celo kot speča kap in takšni bolniki lahko utrpijo srčno kap, ne da bi zanjo sploh vedeli. V tem primeru srčna kap mine skorajda neopazno in jo odkrijemo le s poznejšimi preiskavami. Sicer se srčna kap pojavi zaradi ateroskleroze oz. zožitve arterij, ki srčni mišici dovajajo kri bogato s kisikom. Ateroskleroza je dolgoletni proces, prične se že zelo zgodaj, pravzaprav že v otroštvu, njene posledice pa se praviloma pojavijo šele v odrasli dobi. Za zgodnje odrivanje ateroskleroze žil na srcu je koristno opraviti obremenitveno testiranje.

Vprašanje: Že dalj časa opažam neenakomerno bitje srca, kot da bi preskočilo, nato dvakrat močno zabije. V tem času, ko srce preskoči, čutim napetost v prsnem košu, pri tem pa mi zmanjka tudi sape. Težav s pritiskom nimam. Stara sem 34 let in mama dveh otrok. Moje življenje je precej brezstresno in tudi veliko se gibljem v naravi. Zanima me, ali so to morda znaki kakšnih srčnih težav?

Odgovor: Neprijeten občutek bitja srca imenujemo palpitacije,  kar pomeni, da se človek zaveda srčnih utripov. Lahko gre le za občutek močnega utripanja srca ali pa za prezgodnje srčne utripe, katere strokovno imenujemo ekstrasistole. Iz vašega opisa sklepam, da se pojavljajo le občasni prezgodnji srčni utripi. Če prezgodnjim srčnim utripom do naslednjega srčnega utripa sledi le nekoliko daljši premor, imajo ljudje ob tem pogosto občutek, da je srce prenehalo utripati in da ob tem ne morejo zajeti sape, kar jih prestraši, strah pa preko avtonomnega živčnega sistema lahko težave samo še ojača. Določeno število prezgodnjih srčnih utripov imamo ponavadi vsi ljudje in ponavadi niso znak obolenja srca. Povezujemo jih s stresom, kofeinom, alkoholom ali kajenjem. V kolikor pa se prezgodnji srčni utripi pojavljajo preveč pogosto, ali trajajo dlje časa (npr. več ur), se ob njih pojavljajo bolečine v prsih, vrtoglavice, omotice ali izgube zavesti, pa je nujen obisk pri zdravniku. Glede na to, da ste nedavno rodila, bi treba preveriti tudi delovanje ščitnice, saj je to eden od najpogostejših razlogov za motnje ritma pri mladih mamicah. Sicer motnjo ritma potrdimo s snemanjem EKG-ja v mirovanju, v kolikor pa so motnje ritma le občasne pa s 24-urnim merjenjem EKG z majhno prenosno napravo. Takšna naprava je povezana z elektrodami prilepljenimi na prsni koš. Napravo dobite za domov, doma opravljate vse kar sicer počnete in jo naslednji dan vrnete nazaj. Takšen 24 urni EKG posnetek analiziramo in določimo vrsto in število prezgodnjih utripov, ter glede na to določimo, ali je rezultat še znotraj normalnega območja ali ne. Priporočljivo pa je opraviti tudi ultrazvok srca, ker takšne občasne motnje srčnega ritma lahko povzroča tudi prolaps mitralne zaklopke. V kolikor se izkaže potrebno, predpišemo zdravila, ki pojav prezgodnjih srčnih utripov zmanjšajo.

Vprašanje: Glede na to, da imamo 4 srčne zaklopke, me zanima, ali je funkcija katere pomembnejša od druge. Kdaj je operacija srčnih zaklopk nujnejša - ob stenozi ali ob regurgitaciji?

Odgovor: Srce je sestavljeno iz leve in desne polovice, vsaka od njiju pa je razdeljena še na zgornji del ali preddvor (atrij) in spodnji del ali prekat (ventrikel). Zaklopka med levim preddvorom in levim prekatom se imenuje mitralna zaklopka, med desnim preddvorom in prekatom pa trikuspidalna zaklopka.  Na mestu, kjer aorta zapušča levi prekat je aortna zaklopka, na mestu kjer pljučna arterija zapušča desni prekat pa je pulmonalna zaklopka. Srce deluje kot tlačna črpalka in temeljna lastnost srčnih zaklopk je ohranjanje hemodinamskega ravnovesja, kot predpogoj, pa je primerno delovanje vseh štirih zaklopk. V primeru motenega delovanja ene od njih, se ravnovesje poruši, kar povzroči delovanje različnih kompenzatornih mehanizmov, ki poskušajo vzpostaviti novo ravnovesje.  Podobno se zgodi, če pride okvare dveh ali več zaklopk, vendar je v takšnem primeru hemodinamska situacija še bolj komplicirana. Torej, težko rečemo, da je funkcija katere od zaklopk pomembnejša od druge.  Kar se druga dela vašega vprašanja tiče pa ravno tako ne moremo reči, da operacija v enem ali drugem primeru nujnejša. Namreč, bolnika za operacijo kandidiramo v skladu z mednarodnimi priporočili, tako v primeru stenoze, kot v primeru insuficience. V primerih, kjer je potrebna operacija, gre večinoma za hude okvare zaklopk, najbolj pogosto pa so okvarjene aortna in mitralna zaklopka.